Lukcev blog

Povabilo na izlet v Kostel in na kočevsko

Dodaj komentar 30.01.2009 21:03 blml1

prospekt-tip09

Krošnjar

Dodaj komentar 27.10.2007 21:58 blml1

Skopa kostelska zemlja večini domačij ni dajala dovolj niti za skromno preživetje.Zato so si Kostelci na različne načine poskušali pridobiti nekaj denarja, da so lahko preživeli običajno velike družine. Krošnjarjenje ali obziranje je bilo v Kostelu razširjeno vse do druge svetovne vojne.
Zaradi težkih razmer, turških vpadov in izseljevanja je cesar Friderik III že leta 1492 Kostelcem in Kočevarjem izdal krošnjarski patent. S to listino jim je dovoljeval trgovanje z lastno živino, pridelki in platnom po deželah avstrijske monarhije. Patent so potrdili še v letih 1571, 1596 in 1774. Toda Kostelci z doma pridelanim blagom niso mogli uspešno trgovati, ker ga je bilo premalo. Začeli so s prekupčevanjem raznih lesenih izdelkov, hkrati pa so tihotapili sol, olje, olive, limone, tobak in razne dišave in to razpečevali po notranjosti dežele. Proti koncu 18. stol. jim je država dovolila krošnjariti z laškim oljem in južnim sadjem.

Tako so Kostelci v zimskem času hodili v razna mesta avstrijske monarhije, kasnejše Avstro ogrske in v svojem značilnem košu prodajali svoje blago. Koš je bil pripravljen kot majhna izložba, da je lahko vsak pogledal, kaj je v njem. Njihov delovni čas je bil zvečer in ponoči, ko so bile trgovine zaprte. Blago so ponujali po gostilnah, kavarnah, na raznih prireditvah in promenadah. Nekateri so prodajali tudi na podeželju, predvsem na sejmih, romanjih ali na cerkvenih proščenjih. Mnogi so se preusmerili na kostanj, krompir in koruzo, kar so od jeseni do pomladi pekli in prodajali na mestnih ulicah. (KOSTAJNARJI).

Uspešnih krošnjarjev je bila le četrtina. V mestih so morali biti lepo oblečeni, še posebno, če so svoje blago ponujali v gostilnah in kavarnah..Varčevali so lahko le pri hrani in prenočiščih.
Krošnjarji so s seboj nosili tudi neke vrste srečolov. V vrečki iz blaga so bile številke, zvite v rolice, vsak listič pa je bil potisnjen še v leseno cevko, tako da je izgledalo, kot da bi cigareto prerezal na dve polovici. Kupec je potegnil številko in lahko dobil slaščico zastonj ali pa je plačal in ni dobil nič. Ta igra se je imenovala fix-nix. Poznali so več načinov igre. Najbolj znana je bila par – ne par, igrali pa so tudi igro , podobno današnji tomboli.. Obzerar je bil v tem primeru kot kak krupje. Vodil je igro in to tako zvito, da je bila družba zadovoljna, on pa je imel dobiček. Včasih je moral biti zelo spreten, da je kakšno zvijačo pravočasno skril, da ga ni policaj kaznoval.. Če so ga dobili pri goljufiji, jih je največkrat dobil s palico. Krošnjar je moral poznati čim več šal, če je poznal še kakšen čarovniški trik, pa je bil še bolj priljubljen.

Na Dunaju so bile v modi karte. Igrali so Wiener schnops. Zgodilo se je, da je naš obzerar nekaj časa gledal, kako igrajo, potem prisedel in nazadnje zaigral vse, celo svoj koš. Marsikateri se ni znal upreti kozarcu, spet drugi si je našel lahko dekle in zapravil ves denar. Nekateri so v velike mestu začeli na novo in pozabili na družine, ki so jih čakale doma, spet drugi so se preprosto izgubili v tujem svetu.

Pridni, vztrajni in iznajdljivi pa so si s tem poslom marsikaj prislužili. Tako so spomladi prinašali domov poceni kupljeno obleko, kuhinjski pribor, razne gospodinjske novosti in podobno. S seboj so prinesli tudi sodobne navade tako v prehrani kot oblačenju. Ker so bili podnevi prosti, so se mnogi učili jezika ali igranja na kak inštrument. Zato je bilo v Kostelu vedno veliko takih, ki so se ukvarjali z glasbo.

Do razpada Avstro ogrske monarhije 1918 so krošnjarili po Čehoslovaškem: v Pragi, Brnu, Dečinu, Olomoucu, Bratislavi. Na Avstrijskem jih je bilo največ na Dunaju in Gradcu, na Ogrskem v Budimpešti, Subotici, Somboru, Novem Sadu, na Štajerskem v Mariboru, na Ptuju in v Celju,na Hrvaškem in v Slavoniji so bili v Osijeku, Zagrebu, Varaždinu,Čakovcu, Daruvarju, Požegi in Sisku.

Kostelci na Dunaju so zelo veliko dali na obleko. Narodne noše niso več nosili. Za svečane priložnosti so moški nosili klobuk, suknjič, brezrokavnik – lajbelc z verižico in uro, vse v temni barvi, ženske pa svetlo svileno bluzo, temno nabrano krilo do gležnjev in predpasnik, ki je bil malo krajši od krila. Čez rame so nosile doma spleteno pletko.

Med prvo svetovno vojno je tudi na Dunaju nastopilo veliko pomanjkanje, ki je zelo otežilo delo krošnjarjem. Lačni, prezebli in brez zaslužka so se vrnili domov. Po vojni so se spet odpravili na Dunaj, toda ker so prihajali iz druge države, niso bili več zaželeni in jih je preganjala tudi policija. Poskušali so še v drugih mestih, vendar je le redkim uspelo. Osredotočili so se predvsem na sejme, žegnanja, veselice, toda vse zaman. Po drugi svetovni vojni je le nekaj Kostelcev nadaljevalo skoraj petstoletno tradicijo.

Naj omenim zadnja dva, morda ne v polnem pomenu besede, krošnjarja, ki sta ta posel opravljala v Ljubljani.

Gospod Miha Beljan je bil rojen v Mavercu. Med Vojnama je krošnjaril po Avstriji – na Dunaju in po Češki – v glavnem v Pragi. Pozno jeseni in v prvih zimskih mesecih je pekel tudi kostanj in ga prodajal po ulicah. Po drugi sv. vojni se je z družino preselil v Ljubljano, se zaposlil in se ukvarjal tudi s krošnjarstvom. Bil je zadnji kostelski krošnjar, ki je v večernih in nočnih urah prodajal rože po lokalih, za kar mu je takratna oblast izdala tudi ustrezno dovoljenje. Poleti je z delom začel okoli 21 ure, v zimskem času še prej in se vračal domov ob 3. uri zjutraj. Poznali so ga mnogi Ljubljančani: policaji, gostje, lastniki mnogih ljubljanskih gostinskih lokalov in mnogi, ki do ga srečevali na ulici. Njegova dnevna pot s ponudbo rož po lokalih se je začela v gostilni Pri vitezu ter se preko znanih ljubljanskih gostiln in kavarn končala v kavarni Nebotičnik. Beljan je krošnjaril predvsem iz veselja in navade dolgoletnega tovrstnega dela med vojnama. Bil je zelo družaben in je rad z ljudmi navezoval stike. K vljudnim gostom je rad za trenutek prisedel, nikoli pa ni sprejel ponujene pijače. – do svojega dela in poklica je vedno zadržal spoštovanje in profesionalen odnos. Znanci so ga klicali Rožca ti, rožca tam.

S peko kostanja na ljubljanskem Tromostovju se je vse do začetka 21. sto. ukvarjala gospa Marija (Mica) Čopova – Furlani, rojena 1922, doma iz Padova v Kostelu.